Bolezni in prirojene napake goveda
- Dislokacja kapice skozi odprtino v trebušni votlini
Pokaži več
Zaradi pridobljenih ali prirojenih defektov trebušne prepone (odprtin, raztrganin) in zaradi negativnega podtlaka silijo trebušni organi v prsno votlino. V večini primerov (največkrat gre za starejše krave) so vzroki travmatski (udarci, padci) predisponirjoči dejavniki pa so še pozna brejost, porod ali težko delo. Pri obsežnejših poškodbah opazimo težko dihanje, stokanje, pospešen srčni utrip, zastajanje krvi v venah, težave pri podrigavanju in prežvekovanju in kašelj. Pri obsežnih raztrganinah prepone krvni obtok naglo slabi, pojavijo se težave z dihanjem. Živali lahko poginejo že po nekaj urah. V blažjih primerih dislokacije čez levo stran prepone in tiste v bližini požiralnikovega hiatusa (mesto prehoda požiralnika skozi prepono) ne povzročajo večjih težav, medtem ko se desne prej ali slej končajo z okvaro kapice, ki jo spremlja čedalje izrazitejše hiranje živali.
Pokaži manj
- Leva dislokacija siriščnika
Pokaži več
Leva dislokacija siriščnika (dislocatio abomasi sinistra) se pojavlja kot popolna ali nepopolna dislokacija. Pojavlja se predvsem pri starejših visoko proizvodnih kravah specializiranih mlečnih pasem. Domnevajo da dislokacija nastane zaradi kopičenja plinov in posledične razširitve organa, ki je predvsem v zadnjem delu precej premičen, kar mu omogoča razmeroma dolg oporek. Vzroki,
ki prispevajo k dislokaciji pa so še presnovne motnje, stres, organske bolezni in velika količina koncentratov v prehrani.
Nekomplicirana leva dislokacija siriščnika se navadno začne z motnjami v ješčnosti, upadanjem mlečnosti in hujšanjem. Prežvekovanje in krčenje vampove stene sta neredna. Pojavi se izboklina na levi strani za zadnjim rebrom (tam kjer siriščnik leži). Po dalj časa trajajoči dislokaciji postanejo iztrebki temno obarvani, mazasti in pastozni, poveča se tudi koncentracija ketonov v krvi. Če prizadetih živali ne
zdravimo (operacija), poginejo po nekaj tednih zaradi izčrpanosti.
Pokaži manj
- Desna dislokacija siriščnika
Pokaži več
Desna dislokacija siriščnika brez ali s torzijo (dislocatio abomasi dextra sine aut cum torsione)
V tem primeru je razširjen, s plinom in tekočino napolnjen siriščnik premaknjen v desno stran trebušne votline med črevesni konvolut in desno trebušno steno. V posameznih primerih se zavije tudi okoli osi in sicer desno ali levo vse do 450°.
Domnevni vzroki za dislokacijo so primarna atonija (izguba mišične napetosti) in kasnejša razširitev organa in/ali zožitev pilorusa zaradi
kopičenja hrane, peska ali čira. V notranjosti se posledično nabere plin. Torzija (zasuk) naj bi nastala zaradi motenega ravnovesja med obema krakoma siriščnika in sodelovanja zunanjih mehaničnih vplivov.
Znaki enostavne desne dislokacije so podobni kot pri levi s poslabšanjem splošnega stanja, zmanjšano ješčnostjo in hiranjem, ki se pojavi v 2 do 10 dneh po nastanku dislokacije.
Desna dislokacija s torzijo pa se od enostavne razlikuje po hitrem poteku in hudih kliničnih znamenjih, zlasti še če torzija preseže 180°. Živali hitro oslabijo, stokajo zaradi bolečin in kažejo izrazit nemir. Zaradi prehajanja toksinov iz siriščnika v krvni obtok živali postanejo apatične. Frekvenca srčnega utripa močno naraste. Trebuh je napet, sluznice pa so zaprano rdeče. Torzija, ki poteka v večini primerov akutno, pri predrtju siriščnika tudi perakutno (izredno burno in hitro), se konča s poginom.
Pokaži manj
- Torzija črevesnega konvoluta
Pokaži več
Torzija črevesnega konvoluta (torsio mesenterialis intestini) je redek pojav pri odraslih živalih, nekoliko pogostejša pa je pri teletih. Nastanek pripisujejo mehaničnim vplivom (sunkovito gibanje, skok, padec) in sočasnemu vplivu funkcionalnih motenj v dejavnosti črevesja (atonija, paraliza, prekomerna tvorba plinov). Potek bolezni je nenaden s pojavom hude #naslov01203. Po nekaj urah se napne desna trebušna stena in pojavijo se znamenja šoka (visoka frekvenca srčnega utripa in dihanja, hladna površina kože). Živali večinoma poginejo prej kot v 24 urah.
Pokaži manj
- Dilatacija in torzija slepega črevesa
Pokaži več
Dilatacija in torzija slepega črevesa (razširitev in zasuk slepega črevesa, dilatatio et torsio caeci) poteka akutno ali perakutno. Lahko gre samo za dilatacijo, za dilatacijo s torzijo v desno in dilatacijo s torzijo v levo. Bolezen je razmeroma redka in prizadene večinoma odrasle živali. Dislokacija slepega črevesa je posledica razširitve in sočasne prenapolnjenosti organa z redko vsebino in plinom. Slepo črevo se povesi na dno trebušne votline in zraven tudi rotira. Prizadete živali odklanjajo hrano, iztrebkov je malo. Pogosto nastopi večji ali manjši nemir. Splošno stanje živali je zmerno do močno spremenjeno. Pozneje se pojavijo znamenja zastrupitve, srčni utrip naraste, očitna je pojavnost krvnih žilic v beločnici očesa. Hitrost dihanja je normalna do upočasnjena, krčenja vampa skoraj prenehajo, trebušna stena je očitno napeta. Če žival ni operirana pogine v nekaj dneh zaradi zastrupitve.
Pokaži manj
Električni udar (electricutio, ictus eelctricus). Pri domačih živalih so poškodbe z električnim tokom razmeroma pogoste. Živali pridejo v stik z nezaščiteno napeljavo ali pa pregrizejo izolacijo. Posebno nevarni so visoki električni tokovi, tok z napetostjo 120 do 500 V in jakostjo 60 mA do 50 A lahko povzroči smrt. Škodljivo delovanje toka na telo je odvisno od vrste toka (izmenični je nevarnejši od enosmernega), frekvence (nevarnejši so tokovi nizke frekvence od 50 do 70 Hz), jakosti (amperaža), napetosti (voltaža), od odpora organizma (suha koža ima razmeroma veliko električno upornost, prevodnost pa je dobra čeje žival mokra, če stoji na mokrih tleh ali če je priklenjena s kovinsko verigo) in časa delovanja. Poškodbe zaradi električnega toka so vidne na koži na mestu vstopa kot opekline različnih stopenj (rdečine, mehurji, zažgana dlaka in koža). Spremembe nastanejo tudi na notranjih organih, v pljučih, možganih, hrbtenjači, ušesu (perforacija bobniča), očesu (motnost roženice), krvnih žilah in srcu. Patološki izvid pokaže pikčaste krvavitve po sluznicah, edem pljuč, če žival ni takoj poginila, raztrgane krvne žile in temno, nestrjeno kri. Prehod električnega toka skozi telo povzroči smrt bodisi zaradi okvare srca, bodisi zaradi ohromitve centralnega živčevja (ohromitev dihalnega centra v podaljšani hrbtenjači), pri tem je pomembna pot toka skozi telo. Če na tej poti leži srce, nastane poškodbe tega organa. Centralni živčni sistem pa redkeje leži na poti toka, zato je smrt zaradi prenehanja delovanja njegovih centrov redkejša.
Posebna oblika električnega udara je udar strele. Praviloma zadane živali na paši, lahko tudi več na enkrat (npr. če se ob nevihti nagnetejo pod drevo). Smrt lahko nastopi takoj po udarcu strele zaradi paralize živčevja ali fibrilacije srčnih prekatov. Pri daljši agoniji pa žival pogine zaradi zadušitve kot posledice krčev dihalnega mišičevja. Udar lahko tudi preživijo, takoj po njem izgubijo zavest ali začasno ohromijo, senzibilnost in gibljivost pa se čez nekaj minut povrne. Poginule živali kažejo podobne znake kot pri udaru elektrike (na vstopnih in izstopnih mestih je koža ožgana (strelne značke), lahko tudi raztrgana, pojavljajo se raztrganine na krvnih žilah in nekaterih notranjih organih; ugotovimo tudi lezije na očesu, zameglitev leče in raztrganine ušesnega bobniča).
Krvavitev (haemorrhagia) je lahko arterielna, venozna ali kapilarna. Kri se lahko izlije v rahlo vezno tkivo (hematom), v organske ali telesne votline (notranja krvavitev), pa tudi na površino telesa (zunanja krvavitev). Obseg krvavitve je odvisen od velikosti prizadetega žilja. Krvavitev je lahko kratkotrajna, dolgotrajna, neznatna ali huda, hkrati pa bolj ali manj nevarno znamenje različnih bolezni. Krvavitev,ki je nasledek toksičnih okvar stene žil, spremlja posamezne septikemične infekcijske bolezni, kot so goveja kuga, vranični prisad, pastereoza, idr. Množične in bolj ali manj obsežne krvavitve nastopajo pri hemoragičnih diatezah(izstopanju krvnih celic in plazme iz krvnih žil), ki so deloma posledica prepustnosti žilja, deloma pa motenj v strjevanju krvi. Gnojno nekrotični procesi lahko povzročijo razjede žilja, v zvezi s tem pa bolj ali manj hudo krvavitev (npr. v pljučih). Defekt lahko zamaši reaktivno stvarjanje tromba (strdka) ali popolna zamašitev s trombom. (npr piogena tromboza vene kave kavdalis). Površinske kapilarne krvavitve nastanejo pri hemoragičnem vnetju sluznic npr. pri kokcidiozi, salmonelozi, vnetju ledvic, krvavo-gnojnem vnetju sečnega mehurja, zastrupitvi z arzenom itd.
Krvavitve iz velikih arterij so večinoma posledica globokih travm, pa tudi posledica neustreznega zaustavljanja le-teh pri večjih kirurških posegih. Redkeje pride do spontane raztrganine. Pri govedu so najpogostejše krvavitve po poškodbi velikega ožilja na trebuhu, vimenu in okončinah, nadalje pri odstranitvi rogov, amputaciji parkljev in kastraciji bikov. Na notranje krvavitve posumimo, ko se kri pojavi na telesnih odprtinah. Svetlo ali temno rdeča kri v iztrebkih kaže na krvavitv v kavdalnih delih prebavil (debelo črevo, danka). Pri krvavitvi iz siriščnika ali tenkega črevesa so iztrebki temno rjavi do črnikasti in ogabnega vonja. Krvavitev iz nožnice je posledica težkega poroda, krvav urin je bodisi iz ledvic ali sečnih izvodil. Krvavitve v telesnih votlinah so redke, večinoma zaradi travm (padci, udarci, ruptura maternice). Nekoliko pogosteje nastajajo krvavitve v kapici zaradi koničastega tujka (neposredna poškodba ali ruptura zaradi gnojno-nekrotičnega procesa). Do nevarnih krvavitev lahko pride tudi pri globljih razjedah na siriščniku (čir). Pri hudih udarcih ali padcih lahko nastanejo bolj ali manj zajetni hematomi.
Klinična znamenja so glede na vzrok in omejenost poškodbe zelo raznolika. Lahko gre za pikčaste krvavitve na sluznicah, za izločanje krvi s telesnimi izločki (krvavo potenje, kri v iztrebkih, krav urin) ali hematome različnih velikosti. Zunanje krvavitve so lahko kapilarne, venozne (temno rdeča kri) ali arterielne (svetlo rdeča kri, ki brizga sinhrono utripanjem srca). Notranje krvavitve opazimo šele, ko se pojavijo splošna bolezenska znamenja, ko krvavitev preseže 10 do 20 % celotne krvi v organizmu. Prizadete živali so bolj ali manj anemične, v hujših primerih pride do hemoragičnega šoka (šoka zaradi pomanjkanja krvi). V večini primerov se krvavitev ustavi sama po sebi. Pri poškodbi večjih žil ali ko je moten proces strjevanja krvi pa se lahko krvavitev še dolgo nadaljuje. Takrat pride zaradi zajetne izgube krvi do pogina.
Motnje v prehajanju hrane zaradi zamašitve kardije in ustja kapice in prebiralnika s topimi tujki so pri odraslem govedu redke. Povzročajo jih fito- in trihobezoarji, deli požrte placente (posteljice), kamni, cunje, kosi lesa itd. Nasprotno pa so obstrukcije pogoste pri teletih, ki rada oblizujejo okoliške predmete in lastno dlako, kar največkrat vodi v nastanek trihobezoarjev iz požrte dlake. Pri obstrukciji kardije nastane akutna timpanija, nemir, slinjenje, davljenje in regurgitacija, skratka simptomi podobni #naslov01112. Pri zaprtju odprtine med kapico in prebiralnikom pride najprej do prenapolnjenosti vampa s tekočo vsebino (sposobnost vampa za vsrkavanje vode je majhna) in do posledične dehidracije. Pri popolnem zaprtju se v nekaj urah pojavi apatičnost, mišični drget, atonija želodcev, žeja, lažja timpanija, pospešen pulz in #naslov02203..
1) Zagozditev požiralnika je lahko delna ali popolna in je ponavadi posledica pohlepnega goltanja hrane, ki jo živali rade jedo, zato pogoltnejo prevelik zalogaj, npr. neprežvečeno repo, krompir, sadje, peso, korenje, kocen zelja, itd. Redkeje se v požiralniku zagozdijo ostri tujki, kot os kosi stekla, žice, pločevine, pa tudi suhi pesni rezanci. Vkleščen tujek sproži krč požiralnikove muskulature in s tem precejšnjo bolečino. Če popolnoma zapre prehodnost pa onemogoči tudi izrigavanje vampovih plinov. Če krč traja dalj časa, pride do vnetja in postopnega odmiranja požiralnikove sluznice. Živali takoj po zamašitvi nehajo piti ali jesti, se davijo in močno slinijo, slina jim teče skozi nos, kjer jo aspirirajo in pojavi se kašelj. Zaradi motenega podrigavanja se kmalu pojavi timpanija vampa. Nadaljnji potek obstrukcije je zelo variabilen. Če krč popusti, tujek zdrsne v vamp ali pa ga žival izkašlja, v nasprotnem primeru se stanje hitro poslabša, zaradi timpanije ali pa, če je ta odsotna zaradi nekroze požiralnikove sluznice, ki ji sledi njeno predrtje in gnojna flegmona vratu, pa tudi gnilobni plevritis (vnetje popljučnice), če se to primeri v področju mediastinuma.
2) Motnje v prehajanju hrane zaradi zamašitve kardije in ustja kapice in prebiralnika s topimi tujki so pri odraslem govedu redke. Povzročajo jih fito- in trihobezoarji, deli požrte placente (posteljice), kamni, cunje, kosi lesa itd. Nasprotno pa so obstrukcije pogoste pri teletih, ki rada oblizujejo okoliške predmete in lastno dlako, kar največkrat vodi v nastanek trihobezoarjev iz požrte dlake. Pri obstrukciji kardije nastane akutna timpanija, nemir, slinjenje, davljenje in regurgitacija, skratka simptomi podobni obstrukciji požiralnika. Pri zaprtju odprtine med kapico in prebiralnikom pride najprej do prenapolnjenosti vampa s tekočo vsebino (sposobnost vampa za vsrkavanje vode je majhna) in do posledične dehidracije. Pri popilnem zaprtju se v nekaj urah pojavi apatičnost, mišični drget, atonija želodcev, žeja, lažja timpanija, pospešen pulz, količne bolečine in čedalje hujša apatija.
3) Obstrukcija črevesja je pri govedu redka, povzročajo jo fitobezoarji, pesek, kamni, deli lesa, vrvi in plastike, sekundine, krvni spodlivi in rakaste tvorbe v črevesni steni. Pojavi se apatija, več ur trajajoča količna znamenja, prenehanje iztebljanja in dehidracija. Žival pogine zaradi zastrupitve s toksini iz črevesja in šoka ob postopnem slabšanju splošnega stanja v 7 do 10 dneh.
Vzroki za ohromitve so lahko:
-travmatski (zaradi mehanske poškodbe, vreznine udarca ali zloma se prekine motorični živec, ki oživčuje določen del telesa; lahko pride do pretrganja kit in mišic), značilen primer je Hoflundov sindrom ob poškodbi n.vagusa,
-infekcijski (zaradi vnetja v živčnem sistemu), npr. listerioza,
-toksični (npr. butulizem)
-podedovani (glej prirojene napake in mišične atrofije).
Opekline (combustio) nastanejo zaradi delovanja temperature višje od 44 0C (pri tej temperaturi začnejo koagulirati beljakovine). Učinek vročine je tem hujši, čim dalj je delovala in čim višja je bila temperatura.
Ločimo 4 stopnje opeklin:
- Combustio erythematosa nastane na koži pri delovanju temperature od 45 do 50 0C. Zanjo je značilna pordečitev kože (eritem) in zmerna oteklina.
- Combustio bullosa nastane pri delovanju temperatur od 60 do 100 0C, poleg eritema se pojavijo mehurčki (vesiculae) ali mehurji (bullae) napolnjeni z bistro vnetno tekočino (eksudatom). Na sluznicah ki nimajo večskladnega ploščatega epitela (epitel je površinska plast celic,koža ima večskladnega, enoskladen pa pokriva npr. sluznico prebavil) epitel odpade v krpah, sluznico pa prekrije strjen eksudat (krupozna membrana).
- Combustio eschariotica (gr. escara – krasta), povzročijo temperature od 80 do 100 0C. Prizadeto tkivo takoj odmre in se spremeni v trdo, rjavkasto ali rjavočrno krasto. Po ločitvi mrtvega od živega tkiva nastane razjeda, ki se zelo slabo celi, zato ostane vidna brazgotina.
- Combustio carbonisata (lat. carbonisatio – zoglenitev) nastane pri delovanju temperature nad 100 0C. Tkivo, ki je prišlo v stik z virom toplote, je popolnoma sežgano.
Delovanje visoke temperature pa ni samo lokalno, ampak tudi sistemsko (prizadene cel organizem).
Posledice opeklin so:
- odpoved krvnega obtoka zaradi izgube tekočine
- zastrupitev zaradi beljakovinskih razpadkov
- naknadna bakterijska okužba poškodovanega tkiva
- sepsa
- reaktivno vnetje z ločitvijo mrtvega od živega tkiva (demarkacija)
- brazgotinske kontrakture (brazgotine se skrčijo).
Omrzline (congelatio) se pri govedu redkeje pojavljajo, saj je relativno odporno na mraz, če pa že nastanejo, pa gre za poškodbe na distalnih delih telesa (ušesa, rep, okončine, skrotum), ki se lažje in hitreje ohladijo. Podobno kot pri opeklinah razlikujemo 4 stopnje omrzlin, ki so manj odvisne od stopnje mraza, bolj od trajanja njegovega delovanja. Prva stopnja se kaže kot rdečina (congelatio erythematosa), druga (congelatio bullosa) kot pojav mehurjev, tretja (gangrena e congelatione) kot gangrena kože in globljih tkiv (zmrznjeni del telesa je najprej nabrekel in višnjeve barve, kasneje počrni) in četrta kot popolna zamrznitev tkiva. Mraz vpliva najprej na zožitev krvnih žil, zmanjša pretok krvi in poveča nagnjenost k nadaljnjim škodljivim delovanjem nizkih temperatur. Zaradi napredujočega endoangitisa (vnetja notranjih struktur krvnih žil) se še dalj časa po zmrznenju pojavljajo lokalne nekroze, odmre lahko cel del ekstremitete (okončine). Med odmrlim zmrznjenim in nepoškodovanim tkivom se pozneje razvije demarkacijsko vnetje, ki loči odmrlo tkivo od zdravega. Zamrznjeni del nato odpade sam od sebe.
Travmatske poškodbe nastanejo zaradi delovanja mehanske sile na telo. Njihov vpliv je lokalen, ki se kaže v poškodbi tkiva na mestu delovanja sile in splošen, ki prizadene cel organizem. Skupne značilnosti reakcije organizma na hudo akutno travmo, poimenujemo s splošnim imenom šok.
Organi oz. tkiva so različno odporni na mehanske vplive. Rahlo vezivo je npr. odpornejše proti vleku in pritisku kot čvrsto. Parenhimski organi, kot so jetra, ledvice, vranica in srce, se pri delovanju mehanskih vplivov (vlek, pritisk, udarec) relativno lahko raztrgajo. Živčno tkivo je izredno občutljivo na udarce in pritisk, hitro nastane pretres z bolj ali manj obsežnimi krvavitvami, posebno na možganski bazi.
Glede na površino poškodovanega tkivnega področja razlikujemo ostre (1) in tope (2) travme.
1) Pri delovanju ostrih predmetov na telo se pretrga kontinuiteta tkiva in nastane rana (vulnus). Njena morfološka podoba pa je odvisna od oblike predmeta in od intenzivnosti ter časa trajanja mehanske sile. Pri vreznini (incisio)- rana je gladka, dolga in ozka, poškodba tkiva pa minimalna, zato se rana hitro celi. Druge ostre travme so še ugriz, vbod, strelna rana, udarnina, raztrganina, zmečkanina in prebojna rana, kjer je čas do ozdravitve zaradi hujših poškodb tkiva daljši..
2) Pri topi travmi je večja površina telesa ali tkiva hkrati izpostavljena vplivu mehanske sile. Pri poškodbi sklepov poznamo izvin (distorzio), kjer so anatomski odnosi v sklepu še ohranjeni, natrgane pa so sklepne vezi. Pri izpahu (luxatio) pa so iz pravilne lege premaknjene tudi kosti. Pri poškodbi trdih tkiv (kost, hrustanec, rog, parkelj, zob) lahko nastane zlom (fraktura; kontinuiteta kosti je popolnoma prekinjena; lahko je zaprta ali odprta, če je kost predrla še kožo).
Ruptura (pretrganje) je poškodba, pri kateri se tkiva raztegujejo toliko časa, dokler se med sabo ne ločijo. Ruptura lahko prizadene steno votlega organa (sečnik, žolčnik), kapsulo parenhimskih organov (jeter, ledvic) in tkiva, kot so mišice, kite in vezi (ligamenti).
Pretres (commotio) nastane zaradi delovanja mehanske sile na centralni živčni sistem (udarec v glavo)in povzroči funkcionalne motnje centralnega živčnega sistema, ki lahko vodijo do izgube zavesti.
Odlepljenje (dekolment) nastane po delovanju tangencialno usmerjene sile na kožo in se od odrgnine razlikuje po tem, da gre tu za globlje poškodbe (tudi usnjice in podkožja)
Laceracija (raztrganina) je rana za katero je značilno raztrganje tkiva zaradi topega predmeta, predvsem pri avtomobilskih nesrečah.
Pri udarnini (kontuziji) koža ni pretrgana, poškodovano pa je tkivo pod njo. Zaradi raztrganih kapilar se pojavi rdeča oteklina.
Zadušitev nastane iz večih vzrokov. Lahko zaradi pomanjkanja ali izrabe kisika v zaprtih prostorih ( npr. ob transportu) ali pa zaradi nezadostne ventilacije pljuč, ki lahko nastopi zaradi pritiska na dihalne poti od zunaj (obešanje, zadrgnitev z verigo, pri čemer pomanjkanje kisika ni edini vzrok pogina, saj zadrgnjena zanka prekine tudi dotok krvi v glavo in deluje na vagusni živec), zamašitve dihalnih poti s tujki, zaradi utesnitve dihalnih poti kot posledica patoloških procesov (huda oteklost žrela, flegmona grla, difteroidne obloge v žrelu, vnetje bezgavk v prsni votlini, itd.). Značilnosti zadušitve (patoanatomski izvid) so temna, katranasta kri, ki se ne strjuje, nabiranje tekočine in zraka v pljučnem tkivu ter pikčaste krvavite po površini notranjih organov.
Zaradi svoje oblike in luknjičavosti je parkeljnica pri govedu nagnjena k zlomu, zato so tudi zlomi v določenih okoliščinah razmeroma pogostni (paša, pregon živine,transport). Zlomi so praviloma prečni in potekajo od podplata do parkljevega sklepa. Večkrat gre zgolj za fisure (razpoke), parkeljnica pa se lahko tudi zdrobi na več fragmentov. Največkrat so prizadeti notranji parklji na prednjih okončinah, redkeje zunanji in tisti na zadnjih. Zlomi nadparkeljnice s precej redke. Dejavniki, ki povzročajo zlome, so predvsem nagle, neenakomerne in silovite mehanične obremenitve parkeljnice pri preskakovanju ovir, pri hitrem teku, zalasti po neravnih in kamnitih tleh, pri nepričakovanih spodrsljajih, pri boleznih skeleta (kostolomnica ali osteomalacija), pri fluorozi (zastrupitvi s fluorom) in hujših deformacijah parkljeve roževine. Komplicirani zlomi parkeljnice in nadparkeljnice so večinoma nasledek silovitega pritiska na distalni del okončine. Značilno za enostavno frakturo ali fisuro je, da živali popolnoma nepričakovano obšepajo pri opiranju na prizadeto okončino ob sočasni odsotnosti zazanavnih lokalnih sprememb. Ješčnost im mlečnost nekoliko padeta, živali večinoma ležijo, pri vstajanju prizadeto okončino trzajoče dvignejo in previdno naslonijo na konico parklja. Pri zlomu zunanjega parklja postavljajo prizadeto okončino daleč pred zdravo in jo tako kar najbolj razbremenijo. Če sta zlomljeni obe notranji parkeljnici na prednjih okončinah, žival drži noge navzkriž; da bi razbremenila prednji okončini, žival spodvije obe zadnji daleč naprej pod trebuh. Glede na lokacijo zloma držijo živali prizadeto okončino v spremejenem položaju, premikajo pa se le po sili in pri tem kažejo na hudo bolečno.
Pri pokritem zlomu ni zaznavnih izrazitejših lokalnih sprememb, le ob svitku opazimo rdečino, na parkljevi roženi steni pa otipamo povečano toploto. Ker so kostni fragmenti znotraj parkljeve roževine razmeroma dobro fiksirani, zadostuje za ozdravitev 5 do 6 tedensko mirovanje, bolj komplicirani zlomi zahtevajo zunanjo fiksacijo (oporo), pri odprtih pa pride v poštev le amputacija parklja..)
Opis poškodbe
Zvin parkljevega in svitkovega sklepa (distorsio articuli phalangis tertiae aut secundae). Milejši zvini prstnih sklepov s poškodbo vezi in kit so razmeroma pogostni, nasprotno pa so hujši zvini z raztrganjem sklepne ovojnice in z akutnim nekužnim vnetjem sklepa bistveno redkejši. Zvin večinoma prizadene parklje na prednjih okončinah.
Vzroki
Zvin nastane zaradi delovanja močne sile na sklep, pri čemer pride do večjih ali manjših poškodb tkiv v sklepu in njegovi okolici (sklepne kapsule, kit in sklepnih vezi). Poškodba nastane pri neenakomerni obremenitvi okončine med tekom ali skakanjem, pri skoku z nakladalne rampe, pri spodrsavanju in če se parkelj ujame v kak precep. K zvinu večkrat pripomorejo tudi hujše deformacije parkljeve roževine.
Klinični znaki
Glede na stopnjo izvina živali bolj ali manj hipoma obšepajo. Pri podrobnejšem pregledu ugotovimo, da je svitek zmerno otekel in čez mero topel. Ko gre za zvin svitkovega sklepa, sega oteklina znatno višje, tja do biclja. Oteklina je na dotik močno boleča.
Prognoza
Če poškodbe niso prehude, živali ob ustreznem zdravljenju (imobilizacija, mirovanje) ozdravijo v 2 do 3 tednih. Le pri popolni luksaciji (izpahu) parkljevega ali svitkovega sklepa je prognoza zaradi nepopravljivih raztrganin sklepnih vezi neugodna.